Delovna skupina 2 Svetovne delavnice o klasifikaciji parodontalnih in periimplantantnih bolezni in stanj je v poročilu leta 2017 soglasno opredelila parodontitis kot kronično več faktorsko vnetno bolezen, povezano z disbiotičnim biofilmom, za katero je značilno progresivno uničenje podpornega zobnega aparata. Njene glavne značilnosti vključujejo izgubo podpornega obzobnega tkiva, ki se kaže z izgubo klinične pritrditve (CAL, iz angl. clinical attachment loss), radiološko določeno izgubo alveolarne kosti, obzobnimi žepi in s krvavitvijo dlesni. Parodontitis je velik problem javnega zdravstva zaradi svoje razširjenosti, a tudi ker lahko povzroči izgubo zob in invalidnost, negativno vpliva na žvečenje in estetiko, je vir družbene neenakosti in poslabša kakovost življenja. Parodontitis je eden vodilnih vzrokov brezzobosti in žvečilne disfunkcije, kar povzroča znatne stroške zobozdravstvene oskrbe in negativno vpliva na splošno zdravje. 

Cilj parodontalnega zdravljenja je, da se s površine zobne korenine odstranijo mehke in trde usedline nad in pod dlesnijo oziroma biofilm in se zmanjša število parodontalno patogenih bakterij. S tem se prepreči napredovanje bolezni. Standard pri zdravljenju parodontitisa je nekirurško parodontalno zdravljenje, ki vključuje mehansko odstranjevanje usedlin ter strganje in luščenje korenin. Pri tem se najpogosteje uporabljajo zvočni / ultrazvočni strojni nastavki ali ročni instrumenti, kirete (kirete Gracey). Številne raziskave so pokazale, da ni razlik med strojnim (zvočni / ultrazvočni nastavki) in ročnim (kirete) zdravljenjem. Je pa strojna obravnava krajša ter ima nekaj prednosti in nekoliko boljše rezultate pri zdravljenju molarne bifurkacije razreda I in razreda II. Slabosti strojne obravnave so po operativna preobčutljivost zob, kavitacija hipomineralizirane sklenine, poškodba pulpe in/ali obrobne dlesni s toploto, aerosolni prenos okužbe in interakcije v srčnih spodbujevalnikih. Razen frekvence delovanja je glavna razlika med zvočnimi in ultrazvočnimi napravami v načinu delovanja konice nastavka. Pri zvočnih napravah je aktivna sama konica, ki dela krožne ali elipsoidne gibe, pri ultrazvočnih nastavkih pa so aktivne straninastavka, ki se gibljejo vodoravno. Način dela vpliva na učinkovitost odstranjevanja usedlin, poškodbe okoliških mehkih tkiv, občutljivost in udobnost dela ter na po operativne posledice. Piezoelektrična naprava Vector® Paro pa deluje tako, da nastavek niha v navpični smeri, torej vzporedno s površino zobne korenine. Hlajenje je zagotovljeno z občasnimi brizgi tekočine po nastavku. Tekočina vsebuje hidroksil apatit v delcih velikosti 10µm, ki izboljšajo učinkovitost nastavka (po principu ultrazvočne kadi), hkrati pa se delci odlagajo na korenine in tam loščijo njihovo površino ter zmanjšujejo po operativno občutljivost. Ker je gibanje nastavka vzporedno s površino korenine, se zmanjšajo tako bolečina in nelagodje med obravnavo kot tudi poškodbe in odstranjevanje zobne zgradbe, torej dentina in cementa zobne korenine.

Piezoelektrična ultrazvočna naprava Vector® Paro Pro

Delovanje Vector® Paro:
navpično nihajoči nastavek kot rezultat prenosa ultrazvočne frekvence preko prstana

Obdelava koreninske površine mora v celoti odstraniti biofilm, torej mehke in trde usedline, vendar zdravljenje ne sme pretirano vplivati na odstranjevanje zobne zgradbe (dentin, cement). Kishida et al. so z elektronskim mikroskopom analizirali površino korenin po obdelavi in primerjali Vector® Paro, običajne ultrazvočne nastavke in kirete. Na površinah, ki so bile obdelane z nastavkom Vector® Paro, so opazili bistveno manj poškodb zdrave zobne zgradbe kot pri ostalih instrumentih, medtem ko je bila količina zobnega kamna, ki je ostal na površini korenine, podobna kot pri kiretah, in količina preostalega cementa bistveno nižja kot pri običajnih ultrazvočnih instrumentih. Po obdelavi z nastavkom Vector® Paro v kombinaciji s hidroksil apatitno tekočino so opazili tudi največje število fibroblastov, pritrjenih na površino korenine, kar je posledica bolj gladke površine korenine. Pri primerjavi naprav Vector® z ročno obdelavo (kirete), Sculean et al. niso opazili razlik v rezultatih nekirurškega parodontalnega zdravljenja enokoreninskih in večkoreninskih zob s srednje globokimi (4-5 mm) in globokimi (> 6 mm) žepi. Ugotovili so, da lahko ultrazvočni nastavek Vector® z zmanjšanjem globine sondiranja, ravne klinične pritrditve in recesije dlesni po nekirurškem parodontalnem zdravljenju privede do podobnih rezultatov kot klasični ročni instrumenti. 

Klinični primeri enokoreninskega in večkoreninskega zoba pred
in 6 mesecev po nekirurškem zdravljenju z napravo Vectro® Paro 

Klinični primer obdelave površine korenine pri globokem žepu (6mm).
Hidroksil apatitna tekočina občasno brizga po nastavku

Druga prednost vertikalno nihajočega nastavka je lahko v obdelavi molarjev z bifurkacijami razreda I in II, kjer je s posebej oblikovanim podaljškom mogoče dostopati in učinkovito odstraniti usedline s strehe bifurkacije . Tudi pri obdelavi ozkih in globokih intrakostnih okvar je z nastavki Vector® Paro mogoče dostopati do najglobljih predelov okvare in tako ustvariti predpogoje za ustrezno celjenje obzobnega žepa.

Delovni nastavki različnih oblik glede na površino, ki se obdeluje.

Radiološki prikaz pred in 6 mesecev po
minimalno invazivnem nekirurškem zdravljenju (MINST) z napravo Vector® Paro

Pri primerjavi minimalno invazivnega nekirurškega zdravljenja (MINST) in minimalno invazivnega kirurškega zdravljenja (MIST) Riberio et al. niso opazili bistvenih razlik v celjenju intrakostnih okvar po 6 mesecih. Globina sondiranja (PPD), raven klinične pritrditve (CAL) in remisija stranske dlesni (GM) pred začetkom zdravljenja so bile za MINST: 6,35 mm, 11,25 mm in 4,96 mm, in za MIST: 7,07 mm, 10,73 mm in 3,74 mm. Po 6 mesecih so bili rezultati za MINST: 3,21 mm, 8,70 mm in 5,41 mm ter za MIST: 3,56 mm, 7,88 mm in 4,22 mm.

Ugotovili so, da sta bili pri zdravljenju intrakostnih okvar obe metodi učinkoviti brez statistično pomembne razlike. Vendar je bil čas zdravljenja pri nekirurškem posegu bistveno krajši. Ker je nekirurško parodontalno zdravljenje osnova pri zdravljenju bolnikov s parodontitisom in se izvaja pred kirurškim zdravljenjem, si je potrebno prizadevati za njegovo čim boljšo izvedbo in tako zmanjšati potrebo po operativnih posegih. 

  Obrazec: